Volltext Seite (XML)
srediscu pozornosti in orkestrom v spremljevalni vlogi so se soocili s custveno neposrednostjo in iskreno izpovedjo cloveka, ki je ze v rosnih dvajsetih spoznal, da nekaterih resnic ni mogoce spremeniti. Tristaveno delo simfonicne sirine odpre kolosalen in turbulenten Maestoso, v katerem si nasproti stojita custveno napeta tragika in ekspresivno melanholicna lirienost. V razpolozenju povsem drugacen je rapsodicen Adagio, ki povzdignjeno casti Claro in Roberta Schumanna. Pot do bolj optimisticnega epiloga pripravi zivahen, priostreno artikuliran finalni Rondo, ki isce strukturne vzore v Beethovnovem tretjem klavirskem koncertu. Komorna glasba 19. stoletja je dobila svez zagon, ko se je iz intimne plasti zasebnega muziciranja preselila v velike koncertne dvorane. S tem ni bila visja le raven tehnicne zahtevnosti partitur; kompozicije so tako v obsegu kot zahtevnosti dobile simfonicne razseznosti. Vrhunec teh sprememb pomenijo pozni kvarteti Beethovna, po njegovih stopinjah je hodil tudi Brahms. Ena zgodnjih komornih mojstrovin, Kiavirski kvartet st. 1 vg-molu, op. 25 (1861), je obsezno in v marsicem inovativno delo simfonicnih razseznosti - tako v zvoeni barvitosti in izrazni sirini kot v temeljni motivicni gradnji. Nad kompozicijo je bil navdusen tudi Arnold Schönberg (1874-1951), ki je v Brahmsu videl »velikega inovatorja glasbene govorice«, v kvartetu pa zgovoren dokaz avtorjeve naprednosti. Da bi prodrl do najmanjsega motivicnega drobea, skritega v jasni, a zgosceni teksturi, je stiristaveno delo leta 1937 orkestriral. Pri tem je sicer ostal zvest izvirni predlogi, skozi stavke pa vendarle vedno bolj prihaja v ospredje skladateljeva slogovna individualnost. V prvi vrsti je Schönberga pritegnila tehnika razvijajoce se variacije, ki jo je Brahms predstavil v obseznem uvodnem sonatnem stavku, Allegro. Emocionalno kompleksnost umiri drugi stavek, Intermezzo, vrsta neznega, introspektivnega in zadrzanega scherza. Sproscujoce razpolozenje izrazito liricnega, sanjavega Andante con moto z osrednjim delom v ritmu briljantne koracnice pripravi prostor energicnemu in virtuoznemu finalu, ki pomeni Brahmsov prvi skok v cigansko glasbo - ognjevit, ritmieno silovit in z dinamicnimi kontrasti prezet Rondo alla zingarese pomeni vznemirljiv in drzen zakljucek gigantske kompozicije. Spela Lah Dresdenska filharmonija je orkester saske dezelne prestolnice. Od leta 2011 je njen glavni dirigent Michael Sanderling, naslednik umetniskih osebnosti, kot so Kurt Masur, Marek Janowski in Rafael Frühbeck de Burgos. Dresdenska filharmonija vznika iz tradicije mestnih glasbenikov; v virih so bili prvic omenjeni v 15. stoletju, najpozneje v zgodnjem 19. pa so jih navajali ze kot orkestrski sestav. Od leta 1870, ko je Dresden dobil svojo prvo veliko koncertno dvorano, so postali simfonicni koncerti sestava ze stalnica mestnega kulturnega