— 20 — $&*&■ Herta Jurij: Her t a Jurij Herta Ja strözbny steju tu a bjez radosce. — Won dyrbjat wyskac, hdzezja stysknje piakam? Pri nadrach, kiz mje wozbozachu, smedzai Tön zadtawc ze zadoscu zahtej hejsac?! Ne, pola wecnoh’ Boha, to wön njesme A dyrbjal ja tez swoju zböznosc predac. ''Hac rozymju waz zynki? — Khroble pras?! — Prec ze swecu! — Htös zelny wutrobiny By khrobtu ruku tebi zapfimnyi, Hdyz derje znate woblico by widzal. — Prec ze swecu, prec! (Zacini latarnju.) Kak je nöc tak hrözbna! — Hu, rözki, hu! prec’ skrecce dziwje, njemdrje A nascuwajce ruku strasiwu, Zo by so krwawnom’ skutkej njezarjekia. Ötöz za krönami teje semje saha, Tön dyrbi wsitko na raz zasadzic, (Wutorny hontwjerski noz, wali so na Hertu a pfeklö ju.) : Möj^Jezom Khrysce! — Helske slepidlo! Öeji to hlös! — : Na pomoc! Beda! (wotewri latarnju a pada na kolena)' Bozo! Sym swoju zonu morit!^ : Jt[rjo! Jur jo! 10. wustiip. Jan (ze sweeu z durjemi na lewicy). Prjedawsej. Jan: Stö zada pomoc? — Herta! Luba Herta! Stö wobesoi je tutön krwawny hrecli! Jurij: Ja sam!
