mödze: billig und schlecht, sukhetro smotale a sebi husto klechi zlamaju. — Ale tole! To mi we hlowje khodzi, to je dusny telegramik! „Heute wird kommen dökaca Tochter do Ameriki. Bitte popanyd! Grösse srenja, hat Mantel und kleines waöok. Ich gleich kommen werde nach. Vater Hewrjekar.“ Haha, to je wörno, tön jasnje a sprawnje telegra- fuje. Derje tola, zo sym te2 tak trochu serbski nawuknyl! Tola §to z nim zworam? Dyrbju zastojnikam aviso dac, zo bychu wsitke knjenje w mantilach a z wacokami prebladowali; a z cyla dze malo zön- skich na nasu zanjesenu staciju prikhadza! (Wuhladnje Hanu.) Aj, tu je mloda knjeni, pödla njeje mantila. Saprliska! Stö wö hac . . . (Stanje.) Mi myslicka hraje! (k Hanje): "Wy puöujeöe? Hana (trochu zamylena): Wase p rasen je, knjeze . . . Wuskoöny (dze bliäe): Wona je zamylena! — Dowolde! . . . Pucujece sama? Hana: Knjeze, wy sde njepristojny! Nimade prawa . . . Wuskoöny: Smöm so prased, hdze jödzede? Hana: To je moje potajnstwo. Wuskoöny: Potajnstwo? — Dobre, dobre! (wobroci so na pincnika). Pinöniko! Pinönik: Sto sebi prejede? (Pfistupi.) Wuskoöny (na Hanu hladajo): Njewesde, kajka to zönska? Pincnik: Njewöm, ale je jara rjana. Hana (zamylena): Taj clowjekaj mje ranitaj! Hdie jeno Arnost tajke easy tei? Wuskoöny: Je tu sama? Pinönik: Pfed malej khwilku prijedze z mlodym knjezykom w najwjetsim khwatku. Wuskoöny: Z mlodym knjezom? W najwjetsim khwatku? Pincnik: Myslach sebi, zo so konjej pötknjetej! A lödma böstaj z woza, chcystaj hizo billety möd, runjez je hisde dosd öasa. Tön wacok je teje knjeniny. Wuskoöny: Tön wacok, kotryz sde do telegrafowarnje polozil? Pincnik: Haj, a wobaj so plenco k sebi tulestaj a jara luboznjestaj. Wuskoöny: To staj taj prawaj! Söinju krötki proces! Pinö niko, wostajde naju z tej knjeni sameju; ja mam z njej poröced! Pincnik: Z tutej knjeni? Wuskoöny: Zastojniske potajnstwo! Pincnik: Dobre, dobre! To je mi rjane potajnstwo, tule w zjawnej restauraeiji! (Wotendz'e z prawymi durjemi zady.)
