njewem, kak to pola maöerje bjez njeho wutraju! Wönjetak dusny a dobry! — A ludzo su so tola wsitcy rjenje mylili. Na stajnosdi su mi powjedali, zo je Arnost lohki ptack, zo mi swerny njebudze, zo je so hizo prjedy dolho z jenej wodzil. Tola woni su mi jeho zawidzeli. — Haj wsak, we wulkim mösöe maju muzscy wjele sklad- nosde, to je werno. Tebo dla tez ja do Drazdzan nockcu. Wosta- njemoj radso na swojim kublesku. Wön sebi tu pilnje swoje hospo- darstwo hlada a ja jeho po swojich mocacb podpjeruju. A tak sym zbozowna! IV. wustup. Wjeselik. Hana. Wjeselik (so z waöokom wröcejo): Tu sym, zönka. Tön khadla je mje rjenje prehnal! Hdze bycbmoj tön wacok wostajiloj? Njeje tu nichtö? (Wozmje zwönck.) He, pincniko! (Zwoni.) V. wustup. Prjedawäej. Pinönik. Kasirar. Pincnik (stupi z praweje strony): Je necbtö zwonii? Sto sebi prejeöe, knjeze? Wjeselik: Budzöe tak dobry, preöelko, a skhowajöe nam tu malickosc! Pincnik: Budzöe bjez starosöe! (bSrje waöok.) Wjeselik (k Hanje): Ja bnydom billety kupju, zo bychmoj we merje byö möbloj! (Dze k kassy.) Ich möchte gern. . . Kasirar (zlo2e): ’s noch genug Zeit! Wjeselik: ’s ist doch egal, ob sie eher Geld nehmen . . . Kasirar: Das verstehen Sie nicht! (Zaprasnje wokno.) Wjeselik: Tön muzik je prawje preöelny! Pöj, pöndzemoj hladaö, hac öah hisöe njejedze! (Wotendzetaj zady z prawymi durjemi.) YI. wustup. Pincnik (za nimaj hladajo): Taj staj nökak njedocakliwaj. (Sebi waöok wobhladujo.) Tutu malickosö podam do telegrafowarnje. Nesto tola wotkapnje! (Chce do durjow na löwicy, tu wustupi Wuskoöny.) yii. wustup. Wuskoöny. Pinönik. Wuskoöny: Nö sköncnje kusk wodychnjenja. Clowjek je tu kaz na roboöe! Hizo w styrjoch a ja njejsym hisöe wobjedowal! — Pincniko, nösto jesö!
