10 XX. wustup. Hewrjekar. Hana (wostaji durje wotewrjene). Hana (wustupi): Sköncnje, Amosto! (Wuhladnje Hewrjekarja.) Ah, ty slödka dobrota, stö to? Hewrjekaf (wotwobroceny): Ja, luba dZowcicka, ja! Nö wömo, teho so nadzala njejsy? (Wobroci so a wuhladnje Hanu, so dziwajo.) To moja dzowka njeje! . . . Kak söe sem priäla? Stö söe? Hana: Njedziwajöe, knjeze, myslach sebi . . . Hewrjekaf: Hdze je moja dzowka? Dyrbi tule byö. (Hlada do wotewrjenyeh durjow, zatraäeny.) Hdze wjedu te durje z tuteje stwy? H ana: Na dwörnisöo. Hewrjekaf: Tak je mi ze jstwy öekla! Hana: Cekla? Hewrjekaf: Z tym mlodym muzom, kotryz je tu runje prijöl. Hana: Sto to prajiöe? Hewrjekaf: Tön mlody muz . . . Wsako bewak nicbtö dale na staciju pfijel njeje. Hana: Tön mlody muz . . . Hewrjekaf: Haj, won chce öeknyd z mlodej knjeni . . . Hana: Ty wöcny Bozo! To byö njemöze! Je dze . . . Hewrjekaf: Sto je? Hana (wukfiknje): Wön je möj mandzelski! Hewrjekaf: Was . . . mandzelski? To je ... po tajkim . . . zenity? Hana: Haj; ja sym hizo cyle leto jeho zona! Hewrjekaf (zazlobjeny): Wy prajiöe, zo söe hizo cyle leto jeho zona? To njeje mözno! . . . Najwjet§i to njebolak, kajkehoz sym za ziwe spöznal — po prawym jeho hisde njeznaju! . . . Prosu was Boze dla, kak söe sem pri§la? Hana: Jedu k maöeri na wopytanje! Hewrjekaf: Tön njeknicomnik, zo by mjez tym drubu bolcu wobrecal . . . moju dzowku! Hana (wukfiknje): Wasu dzowku?! Hewrjekaf: Haj, moju dzowku . . . was chce wotstroniö, zo by so z njej bjez zadzewka zeiiö möbl, tu — na tejle staciji! Chce was z lesöu wotbyö, zo by z njej öeknyl! Hana: Wecny Bozo! To njeje mözno! Hewrjekaf: To je mözno! Tajkemu njedoöinkej je wso mözno! . . . Z tutebo lista (wucehnje list) sym zhonil, zo z nim na cuzbu öeknje a jeho sebi wozmje!
